We Weren't Born to Follow

...

2011-03-05T01:44:00.002+01:00

Že dolgo nisem napisala ničesar novega... pa saj tudi ni nič novega od mojega zadnjega zapisa... vse je tako kot bi se moralo odvijati. ljubezen cveti, šola gre, nad ničemer se nimam pritoževati. uživam...

nehala sem trenirati hokej... ko ugotoviš da v stvari, ki jo ljubiš ni več ničesar, kar ljubiš... let it go. hokej še vedno ljubim... to kar se dogaja s hokejom ----> polomija...

na žalost. imam pa zato čas za bolj pomembne stvari.

zelo pogrešam cynijin blog. bil je en redkih pametnih, takih, s pravo besedo... jaz tu le nekaj nabijam tja v en dan. navdih za pisanje me je že davno zapustil. ona pa ima mnenje... in to mnenje bi moralo biti izraženo... škoda, da so pravi ljudje vedno tiho

Ti si...

2010-09-22T08:24:00.003+02:00

jutranja zarja, ki me zbudi v nov dan

nežna rosa na prelepi cvetlici

rahel vetrič, ki mi boža lase

utrip mojega srca

vsaka moja misel

najlepši nasmeh

topel dotik

strasten poljub

najtoplejši objem

moje najlepše sanje

del mene

moj angel varuh

nenadomestljiv

ljubeč

zabaven

skrben

nasmejan

moj moj

delaven

zanimiv

močan

ljubezen mojega življenja

najsvetlejša zvezda

VSE SI MI :*******

trma

2010-09-18T14:59:00.003+02:00

En sam tvoj stavek me je spravil ob živce bol kot karkoli drugega. Sovražim te, pa prosim, tega ne vzemi osebno. Ne sovražim te kot osebo, sovražim pa te ker mi predstavljaš konkurenco, čeprav niti slučajno nisi boljša od mene. Kolikokrat sem te že zasenčila, kolikokrat sem se žrtvovala ko se ti nisi bila pripravljena. Priznam, dobra si, vendar pa boljša od mene ne boš nikoli. Kajti zame vse to ni hec. Meni vse to predstavlja trdo treniranje in odrekanje. 10 let odrekanja... Sedaj bi lahko bila v bilokaterem orkestru na svetu in pihala na svoj francoski rog. Talent sem, to so mi rekli vsi... pa sem svoj talent prodala za znoj in solze. Ni mi žal.

Na začetku sem bila žalostna, solze so tekle kot viktorijini slapovi. Sedaj pa... jezna sem in moje solze so solze trme, ihtave histeričnosti, ne bom pustila da kdorkoli hodi po meni... in to iz čistega veselja! Ne bom ti dopustila da zmagaš, pa naj se zgodi karkoli... 10 let se že borim za pravico do prvega mesta. Zmorem. Tega mi ne mora vzeti nihče. Zato vztrajam. Tiho in počasi, nepričakovano napadam. Nekega dne te bom prehitela pa četudi bom scala kri od samega napora... BOM...

I can do everything, except give up.

Dekle

2010-07-10T08:45:00.001+02:00

Nekega dne bo pogumno razprla svoja krila in poletela v brezmejne višave neba, stopila bo na pot življenja z enim samim ciljem, ljubila z vsem svojim srcem in izpustila vsak košček svoje ujete duše...

Dušenje

2010-07-02T21:27:00.004+02:00

Sovražim te. Čutim bes kako brbota v meni. Še malo in popolnoma se bom utopila. Ni mi mar. Naj mi vroča brbotajoča lava sovraštva zalije grlo, naj me zaduši! Popolnoma slepa sem za vse, sovraštvo je edino kar še čutim. Nič me ne bo potolažilo dokler ne bo prišel dan maščevanja. Upam, da te bom na ta dan videla kako se zvijaš in utapljaš v lastnem gnoju. Trpel boš, kajti usoda vseh nas, gnijočih patetičnih živih bitji, je da trpimo posledice svojih dejanj. Plačal boš vsako solzo, katero sem kadarkoli potočila zate, plačal boš vsako zapravljeno minuto katero sem preživela v čakanju in upanju, da boš prišel. Moje trpljenje bo nekoč poplačano s tvojim gnevom. Veselim se tega dne, živim le še zanj. Maščevanje je sladko dragec, vedi, da te bo usoda slej ko prej dobila v svoje roke. Smejala se bom takrat. Iskreno se ti bom smejala.

Si mislil da mi boš lahko lagal?

Si verjel da se boš izmuznil mojemu besu?

Pozabi. Meni se ni izmuznil nihče. Zapustili so me, poteptali, pokopali globoko pod prašno zemljo tega revnega sveta. Mrtva sem bila. Tolikokrat so me že ubili da sem več časa živela v smrti kot v življenju. A vedno znova sem se rodila. Z vsakim rojstvom sem postajala močnejša. Danes me ne more zlomiti nihče več, danes mi nihče ne bo zadal bolečine. Jaz sem tista, ki lomi kosti, cefra razum in reže srca. Trdna sem, trmasta, pogubna za vsakogar. Tako ste me ustvarili. Hladna, razumna, popolnoma brez čustev. Vi pa ste moji pokorni sužnji, vi, ki ste me nekoč zasužnjili sedaj trpite pod mojo vladavino. Vsak je prišel nazaj, priplazil se je po kolenih, me prosil odpuščanja. Milostljiva sem bila do vsakega od vas, kot bratje ste mi, hkrati pa vas preziram. Gnusi se mi vaša pohlevnost. Šibki ste, lahko vodljivi, vdani v usodo. Patetično.
Ženska katero ste nekoč prezirali je sedaj vaš objekt poželenja, vaša kraljica. Tako si me predstavljate, tako vaše oči vidijo mojo lažnjivo zunanjost. Nič drugega nisem, kot tempirana bomba. Tik tak, tik tak,... Kmalu so bodo iztekle zadnje sekunde jaz pa bom izbruhnila v uničujoči val usode. Takrat vam bo, moji pokorni sužnji, slaba vest do konca razžrla dušo. Zvijali se boste v bolečinah, kakršnih niste občutili nikoli poprej. Umirali boste, jaz pa vas bom ljubila. Ljubila bom vsako kapljico vaše tople prelite krvi, poljubljala vsak košček vaše prežgane kože in se smejala vaši prazni duši.

Lutke ste v mojih rokah, le da se boste tega zavedli prepozno.

I love the way you lie...

2010-06-17T23:25:00.000+02:00

Poslednje pismo

2010-06-17T23:20:00.001+02:00

Dragi, dolgo mi že nisi pisal, nisem te videla, ne slišala. Sama sem in ti si sam. Čeprav sva si blizu se mi zdi, kot da sva vsak na svojem planet oddaljena na miljone svetlobnih let. Fizično si morda res daleč, vendar pa jaz vem, da si vedno tu, v mojem srcu, kjer je sobica le zate. Drug drugemu sva ljuba, najbolj draga sva sin a svetu in vendar naju srce nikoli več ne bo združilo v popolno simfonijo ljubezni, ostaja le harmonija hrepenenja, pot ljubezni pa se bo za vekomaj zaprla. Vem kakšna je moja pot. Na tej poti ne bom osamljena, vendar pa bo pot brez tvojih korakov pusta. Ne bom se vračala v spomine zlomljenih objemov in ti kazala bolečih solz. Bolečina in spomini sodijo v preteklost in tam naj tudi ostanejo, kajti moje življenje se mora nadaljevati in pot pred menoj je dolga, polna prihodnosti in zgodb, katere ti bom morda nekoč veselo pripovedovala. Bodi luč in luč mi bo svetila, pa čeprav bom jaz tista, ki bo držala svojo svetilko sreče. Prišla bo sreča, ta nerazumljena deklina, in za vse jo bo dovolj. Le videti jo moramo. Morda se ti vse te besede zdijo napisane z lahkim srcem, vendar dragi moj, oba se zavedava da temu ni tako. Poslovila se bom danes zadnjič od tebe, velikokrat sem se že poslovila a mi srce nikoli ni pustilo oditi. Tvoja pot te kliče. Jo slišiš? Stopi na to pot, ne bodi žalosten in naj te vest ne peče ko me boš zapuščal. Naj bo tvoja pot obsijana s soncem in porasla z dišečimi narcisami. Veseli se in jaz se bom veselila s teboj, kajti ni je večje sreče na svetu, kot deliti veselje. Oblekla bom najlepša oblačila in ti podarila najlepši nasmeh ko boš odhajal, na moji duši pa bodo ležale razvaline vsega kar sva kadarkoli ustvarila. Upaj, drzni si ljubiti in živeti! Težko nama bo, vem, vendar pa za vsakim slabim dnem pride dober in če hočeš videti mavrico potrebuješ dež in sonce. Le sreča in žalost skupaj lahko odigrata popolno simfonijo življenja. In če nama je usoda namenila taki življenji, naj bo tako! Vendar pa si zapomni nekaj, ljubi moj, ko boš odhajal.

I still believe...

2010-06-15T12:17:00.001+02:00

“Love comes to those who still hope even though they've been disappointed, to those who still believe even though they've been betrayed, to those who still love even though they've been hurt before.”

[vir: internet]

pomladna impresija

2010-06-15T12:05:00.002+02:00

Tiho šelestijo mladi listi v pomladnem vetriču. Gibke veje se upogibajo pod močjo zelenih čudes narave. Vse okoli nje se je počasi prebujalo iz svojega dolgega zimskega spanca. Nežno je zaprla oči, še zadnjič, da si do konca zbistri um. Misli so begale po njeni glavi. Naj da preteklosti še eno možnost ali pa naj stopi na pot prihodnosti? Dilema. Kaj pa če bi ostala kar v sladki bolečini Sedanjosti? Da, tako bi bilo najbolje, kajti ta občutek nemoči in slabosti ji je bil najmannj tuj in najbolj iskren. Biti tu brez upanja na prihodnost in spominov na preteklost. Ostati na klopi sredi drevoreda za večno. Poslušati žgolenje ptic in šumenje reke. Tu je bila doma. A kaj bi se zgodilo, ko bi listje odpadlo, ptice pa bi odletele na jug? Bi se jim pridružila in zapustila domačnost sedanjosti, ali pa bi raje počakala na mrzle tuje dni prihodnosti? Karkoli bo naredila, vedno bo le tujec v drugih očeh.

Povej popotnik, kam te nese pot? Kje je tvoj pravi dom? Česa si želi tvoje srce?

Nikoli ne sanjaj svojega življenja...

2010-06-04T20:39:00.003+02:00

... preprosto živi svoje sanje.

In ko ti bo težko verjemi, da je na svetu nekdo ki te ima rad in z vsem srcem verjame vate.

last night

2010-06-02T19:48:00.002+02:00

Prejšnjo noč je njena duša dokončno umrla. Stuširala se je, se odela v sladek vonj sivke in oblekla v svoja najlepša oblačila. Čutila je smrt vendar pa nanjo še ni bila pripravljena. Vedela je le eno, če bo umrla, bo umrla lepa, prečudovita, svobodna. Zavedala se je vsakega izdiha, kot da bi bil zadnji katerega bo kadarkoli občutila. Njeno srce je trepetalo, duša pa se je živčno krčila in zvijala. Živčnost. Vedela je, da ni več daleč. Še malo in ura bo odbila deset. Zadnje minute so se vlekle v neskončnost. Pogledovala je na uro,v ogledalo in spet na uro. Še zadnjič je preverila svojo podobo. Skrbno pobrite noge, nalakiranji nohti, rjava srajca, čudovito krilo, uhani, rdeča šminka, zadimljene oči, zlata verižica, dišeč parfum. Da, sedaj je pripravljena.

Ura je odbila deset in ona je z zlomljenim srcem, pod streli ljubezni, podlegla solzam. Smrt.

Čas beži... pretekli dnevi pa ostajajo

2010-05-29T10:51:00.002+02:00

Težko si je najti čas... zelo težko, še posebej zdaj. Šola, služba, ljubezen, prijatelji, familija. Pa skombiniraj če lahko! Dan ima nažalost premalo ur...

Spvražim službo, sovražim gostinstvo. SOVRAŽIMSOVRAŽIMSOVRAŽIM!!! in hkrati občudujem in spoštujem vse tiste, ki kelnarijo že dolgo časa in so sposobni zdržati tak pritisk. Sovražim tisto žensko, ki vedno najde kakšno piko, tam kjer ne bi smela biti. Samo zato da me zajebe. Hvala lepa stara pa sm misnla da babe skup držimo! Delam vedno kadar lahko , pa še takrat ko ne morem... šiht pa tak. Za uvedbo študentskega dela in proti izkoriščanju študentov kot poceni delovno silo! Fuj in fej...

Ne pomnim več dneva, ko sem si vzela čas samo zase, za svoje občutke, čustva, za svoj del duše. Dolgo je tega. Pa čas za pisanje pesmi ali zgodb? Iz službe in šole pridem tako zjebana (ne zmatrana, ampak zjebana) da se mi niti stuširat ne da (ampak se ker ne maram bit smrdeča v pojstli).

Danes je sobota in jaz grem zopet v službo... sicer samo za tri ure but still... čas kje si??

It's not the having, it's the getting.

2010-05-10T18:43:00.001+02:00

Elizabeth Taylor. Preprosto lepa.

I am not a girl... I am a goalie

2010-05-08T21:33:00.001+02:00

"Because the demands on a goalie are mostly mental, it means that for a goalie, the biggest enemy is himself. Not a puck, not an opponent, not a quirk of size or style. Him. The stress and anxiety he feels when he plays, the fear of failing, the fear of being embarrassed, the fear of being physically hurt, all the symptoms of his position, in constant ebb and flow, but never disappearing. The successful goalie understands these neuroses, accepts them, and puts them under control. The unsuccessful goalie is distracted by them, his mind in knots, his body quickly following."
- Ken Dryden, goalie, Montreal Canadiens

Photo by: Simon Mur

From this moment on

2010-05-05T16:31:00.000+02:00

Beautiful oversize

2010-05-04T13:17:00.002+02:00

Lizzi Miller, ženska ki je z eno samo fotografijo obnorela Ameriko. Velika 180 cm, težka 80 kg. Lepih 80 kg. :)

honey honey :)

2010-05-03T18:33:00.000+02:00

Ni lepšega kot je ljubezen. Jap, končno je v zraku.

blue eyes

2010-05-03T18:25:00.002+02:00

Tahnee Atkinson me je s svojimi očmi takoj navdušila. Ljubezen na prvi pogled :)

Kot Elizabeth Taylor:

cute

Owl city

2010-03-28T18:36:00.000+02:00

Pomlad

2010-03-27T21:58:00.001+01:00

Rjavi leseni stebri,
okrašeni z glavami, zeleni,
segajo prav do neba.
Ledenohladna kraljica bledolična,
hiti po svoji poti,
nikdar se ne upeša.
Modro domovanje belih oblakov,
razprostirajoče se čez zelene poljane,
se mi tiho smeje.

Življenje se prebuja

the girl who silenced the world

2010-03-23T19:18:00.003+01:00

Video, ki smo ga gledali danes, pri uri angleščine. Presenetljivo je, da je video star že 18 let in od takrat do danes se ni spremenilo nič! Še vedno imamo umazano vodo in zrak, vojne žrtve, pohlepne ljudi, otroke brez staršev in strehe nad glavo, izumrlo je veliko živalskih vrst (morda se res ne zdi pretirano veliko, vendar pa vsako živo bitje na tem planetu nekaj šteje in če izgine s površja Zemlje, se ravnovesje v naravi poruši). Žalostno. Resnično. Smo v istem dreku kot osemnajst let nazaj (popravek: smo v še globjem dreku kot takrat). Zakaj nas nikoli ne izuči? Mar bomo res za ceno vsega razkošja in udobja, ki ga premoremo, zastrupili naš planet in posledično izgubili dom? Ljudje se premalo zavedamo vrednosti tega planeta in tako bo ostalo dokler ne bo že prepozno. Ja, vse mine, ampak ali je treba zato stvari še bolj uničevati? Zakaj uničujemo, ko pa ne moremo preprečiti posledic, ki sledijo? Kje je odgovornost? Mar nismo najbolj razvita bitja na našem modro-zelenem biseru? Žalostno, žalostno, žalostno...

Ustvarjamo in ubijamo, govorimo o tem, kako je potrebno počistiti svinarijo in hkrati svinjamo naš planet. Za nas so umazanci pujsi, ki se cej ljubi dan valjajo po blatu, ne zavedamo pa se da mi prav tako živimo v blatu. Dihamo svinjarijo, hodimo po svinjariji, pijemo svinjarijo... in vse to samo zaradi napredka in udobja, kateremu se za nobeno ceno nočemo odreči.

Mislim, da smo kot najvišje razvita bitja na planetu Zemlja (vsaj tako smo oklicali sami sebe), posledično mi odgovorni za vsa ostala živa bitja (rastline in živali!) in naš skupni dom, edinstven planet na katerem se je razvilo življenje. Kdaj bomo končno dojeli, da je čas, da dvignemo svoje riti in vsaj omilimo škodo, ki smo jo prizadejali našemu planetu?? Kaj nam bo denar, ko pa ne bomo imeli kje živeti?

Look... it is a snail!

2010-03-22T18:47:00.001+01:00

.

2010-03-20T14:11:00.002+01:00

Biti kar si in se takšnega ljubiti. Kaj je težjega kot to??

and than there was light...

2010-03-14T11:10:00.000+01:00

pika.

2010-03-13T10:10:00.002+01:00

Od samega besa mi razbija v glavi. Zakaj smo ljudje take svinje? Na bruhanje mi gre vse!

Včasih bi ti najraje zbila zobe, samo zato, da te spravim h pameti. Razmišlaj prekleta pizda! We were friends remember? I care about you!

Okej, besede niso bile ravno skrbno izbrane, priznam, ampak kdo se pa še ozira na lepe besede? Vsi jih preslišimo...

Danes zgleda enostavno ni moj dan...

The fear

2010-03-11T19:11:00.003+01:00

Odločitev je padla. Poti nazaj ni. Kako ljubiti nekoga, ko pa dvomiš v to da ga ljubiš? V ljubezen ne moreš dvomiti. Če dvomiš to pač ni ljubezen. Vsaj tako si jaz predstavljam vse skupaj. Morda pa sem jaz tista čudna, ki ničesar ne razume. Morda... ampak to moje odločitve ne bo spremenilo. V ljubezni namreč obstaja samo Vse.

Dušiš me. Zaboli me, ko le za hip pomislim na to, da bi mi nekdo vzel svobodo. Ta je edino kar je zares moje. Oprosti tu ne pomaga, vem. Ni lahko, je pa pot, ki jo moram uresničiti. Zaradi sebe.

In ja, morda sem res lomilka src, morda sem res hladna, ampak ne bom pustila da mi ponovno kdo stre srce. Bojim se.

SURPRISEEEEEE!!

2010-03-09T19:54:00.002+01:00

Življenje te lahko preseneti na vsakem koraku. Nevem zakaj, ampak mene vedno preseneti, ko sem najmanj pripravljena.
In sedaj razmišljam. Naj zagrabim priložnost? Je to zadnja priložnost za življenje o kakršnem sanjam? Ali je to sploh življenje kakršnega si želim?

Vprašanja, vprašanja... a nobenega odgovora.

Ja, saj je simpatičen. Ampak ali je to dovolj dober razlog? Je vredno tvegati?

Vse je tako preprosto...

2010-02-21T11:52:00.003+01:00

Sprehajaš se tam nekje po desnem režnju mojih možganov. Kot duh si, neviden a vseeno tu. Tokrat te ne opazim. Vseeno mi je zate, končno. Svet se je pač spremenil, z njim moje dojemanje sveta in tako tudi tvoja podoba v mojih mislih ni več to kar je včasih bila. Jebi ga...

Pogovarjam se s prijateljem in ta mi reče: 'Nisi ista, postala si del sveta.'
in jaz si upravičeno mislim: 'Jebi se, si me sploh kdaj poznal?'

pa se bojim da ima prav...

you are in my mind... go fucking away!

2010-02-21T11:47:00.001+01:00

2010-02-18T15:15:00.004+01:00

Nekateri govorijo, drugi dokazujejo z dejanji.

Petra je dokazala da je nemogoče postalo mogoče... in bronasta medalja ni bronasta, je veliko več. Je volja, moč, pogum, strast do športa...

Taki športnici lahko rečem samo 'čelado dol stara'

posnetek padca

Simfonija v nekem petkovem duru :)

2010-02-12T14:57:00.002+01:00

Šlabudra na cesti, informativci (kar pravzaprav pomeni zajebancijo...), pomirjajoča glasba v Downu, kuhanček z boemi (je sedl kt ata na mamo :)), debata, tarok, ruščina, sproščenost, ...

o ja...

lajf je lep :))

zasnežena

2010-02-10T14:05:00.002+01:00

Zakaj se vedno znova zbudim v isto jutro? Vsakič težje vstanem, vsakič malček več zamudim. Prekleta jutra, ko bi se le pričela malček kasneje.

Ne pomnim več dneva, ko bi bila bolj zjebana kot danes. Obdaja me nekakšna čudna mešanica melanholije, jeze, brezdelja, lenobe, spominov in tistega 'boli me kurac' občutka. Tako mi 'maha dol' da se že dela burja. Fizično in psihično totalno na psu, pa še toliko stvari je treba narediti...

I can't, but I will...

Hvala bogu (oziroma ljudem okoli mene) za drobne trenutke sreče, ki kot svetle zvezde na nebu razsvetljujejo moj teman vsakdan. Vsak dan bolj tonem, vsak danj se počutim bolj osamljeno, čeprav nikoli nisem sama.
Najraje bi stopila ven, v ta zasnežen dan, zazrla bi se v nebo in pustila snežinkam, da mi poplesujejo po nosu in licih. In mraz, moj prijatelj, mi bo omrtvičil čute. Nič več bolečine, a tudi nič več ljubezni. Pa kaj mi bo ljubezen, ko pa je nimam s kom deliti? Morda sem za to kriva sama. Pač nisem opravljiva prasica in ja znam biti ljubosumna, zelo ljubosumna, pa se zadržujem. Posesivnost nikoli ni rešitev...

... in svet je blato... je nekoč napisal nekdo (pa sem že pozabila kdo... striček Byron perhaps??)

Naj zaključim z mislijo moje dobre prijateljice:
'Sj vem, da je brezveze. Sam js osebno mam povn kurac tega, da se matraš za določene stvari, dobiš pa prst v rit, nekaterim pa nč ni treba nikol, pa jim je vse prnešeno k riti.'

jbg... that's life...

Kaj mi bo pesem?

2010-02-09T14:12:00.002+01:00

Kaj mi bo pesem, ko pa nikogar ne morem hvaliti?
Nihče več mi ne ogreje srca.
In kaj mi bodo rimane besede,
vse prežvečene in stare,
davno izumrle, kot dinozavri?

Izkopala bi si oči, zgrizla ustnice,
kri bi špricala po belih stenah nedolžnosti.
Storila bi vse, le da te ni ob meni.
Ljubila bi te, pa mi ponos noče dovoliti...

Sovražila bi te, z vsakim dihom bolj,
a tvoj poljub v slovo mi je vzel dih
in upanje z njim...

Kaj naj?

High

2010-02-08T12:26:00.004+01:00

Danes bo po mojem licu spolzela zadnja solza,
posvečena tebi.
Zadnjič mi bo po žilah stekel kokain
in očistil moje srce hrepenenja.
Zadnja črtica belega prahu mi bo zjebala pljuča
in zadnji pisan X me bo iztrgal iz rok obupa.

Vseeno mi je za opozorila, obupane klice ljudi, ki jim nekaj pomenim,
vseeno mi je za zakajene notranje organe.
Požrla bom vse, le da izbrišem okus po tvojih ustnicah.
Preklela bom tvoje ime in ga ovila v cigaretni dim.
Naj se izgubi za vedno!

Ubil si me...

Nekoč posvečena tebi sem danes le še
pozabljena kraljica heroina.

ko se nekdo spomne nate in ti pošlje tale komad... :)

2010-02-07T11:43:00.000+01:00

I miss you babe*** I always will...

2010-02-01T15:56:00.003+01:00

Morda pa bom še kdaj v roke vzela kitaro in se naučila ta komad... maybe*

Waiting for your call, I'm sick, call I'm angry
Call I'm desperate for your voice
Listening to the song we used to sing
In the car, do you remember
Butterfly, Early Summer
It's playing on repeat, Just like when we would meet
Like when we would meet

Cause I was born to tell you I love you
And I am torn to do what I have to, to make you mine
Stay with me tonight

Stripped and pollished, I am new, I am fresh
I am feeling so ambitious, you and me, flesh to flesh
Cause every breath that you will take
When you are sitting next to me
Will bring life into my deepest hopes, What's your fantasy?
(What's your, what's your...)

Cause I was born to tell you I love you
And I am torn to do what I have to, to make you mine
Stay with me tonight

And I'm tired of being all alone, and this solitary moment makes me want to come back home
[X4]
(I know everything you wanted isn't anything you have)

Cause I was born to tell you I love you
And I am torn to do what I have to, to make you mine
Stay with me tonight

Cause I was born to tell you I love you
And I am torn to do what I have to, to make you mine
Stay with me tonight
(I know everything you wanted isn't anything you have)

Tabs...

just another school day

2010-02-01T15:54:00.001+01:00

Just as there is some darknes in every soul, there is some light in every soul.

Izpoved starega razcapanega pijanca...

2010-01-30T21:51:00.003+01:00

V glavi mi razbija na tisoče kladiv. Niti misliti ne morem več. Funkcioniram lahko le še toliko, da držim steklenico piva in jo od časa do časa prislonim h svojim razpokanim ustnicam. Kaj je lepšega kot trenutek, ko se moje ustnice s steklenico zlijejo v strasten poljub in mi po grlu steče grenka hmeljeva tekočina?? Pijača bogov je to, in pijača od bogov pozabljenih izmečkov sodobne civilizacije. Pravzaprav niti ne vem kdaj sem postal tak pijanec, niti se ne spominjam kaj je bil vzrok za utopitev bolečine v alkoholu. Pa je to sploh pomembno? Vam gotovo ne, ki vsak dan z dvignjeno glavo hodite mimo mene. Ponosni ste, vsaj tako mislite, v resnici pa ste arogantni in sebični in jaz, ki vas sedaj obsojam, sem vam bil nekoč enak. Človek na položaju v beli srajci in črni kravati, z vzvišeno dolgočasnim pogledom na svet. In kaj sem sedaj??
Tudi mi smo ljudje, čeprav drugačni od vas vsevednežev. Pozabil nas je bog, prezirate nas vi, plemeniti ljudje, a ulica nas je sprejela. Otroci ulice smo, ali bolje rečeno, kralji ulice. Obubožani vendar svobodni. Medtem, ko se vi omejujete s štirimi stenami je nal meja le nebo. Pa vendar, svobodni ali ne, življenje tepe vsakega.

Konec koncev smo ljudje...

Ona

2010-01-28T19:43:00.002+01:00

Ne igraj se z menoj, kajti jaz sem tvoja poguba. Sem tvoj nasmeh, ko se zbudiš in ko greš spat sem tvoja najhujša nočna mora. Predaš se mi, pred mano vedno padeš na kolena saj te popolnoma razorožim, tako psihično kot fizično. Nemočen si moj najdražji. Zate je ni večje svetinje kot sem jaz in hkrati je ni bolj kurbirske vlačuge. Črna in bela, v vsej svoji umazanosti sem zate še vedno nedolžno lepa in čista, bela vrtnica sem z vonjem po medu in smrtonosnimi trnji. Imenuješ me ljuba, draga, najdražja in se kljub moji moči plaziš za menoj kot suženj nevreden človečnosti. Boj se me dragi, a hkrati občuduj mojo gracioznost, pleši z menoj, predaj se mi, bodi...

Ljubi, kajti jaz sem Ljubezen.

nič... samo večerno filozofiranje

2010-01-27T19:54:00.004+01:00

Obdana z vonjem po sivki in spomini pretekle noči se je sprehodila po sobi. Gola, obdana le s srebrno mesečino, je z nežnimi koraki prima balerine tiho priplesala do telesa moškega, kateri ji ni mogel nuditi drugega kot telesnih užitkov....

In potem... kdo ve? Pota ljudi so čudna, še bolj čudna pa so pota ljubezni.

I want to go to the strawberry fields...

2010-01-22T21:20:00.000+01:00

Ledeno hladna

2010-01-15T21:42:00.000+01:00

Tistega dne so, kot ponavadi, mimo mene stopali težki koraki osamljenih ljudi. Čeprav hitro, je use potekalo po nekakšnem ustaljenem ritmu življenja. Ljudje so prihajali in odhajali, plačevali in stokali. Zares, kako nizko se je pripravljen spustiti človek, le da bi se za trenutek čutil ljubljenega. Ljubljenega? Kaj pomeni biti ljubljen? Ali ljubiti? V tej ulici ni ljubezni, to ni ulica v kateri bi si želeli živeti ali umreti. Tu vladata žalost in beda prepojena z bojem za golo preživetje. To je ulica ljudi, ki hrepenijo po mesenih užitkih katere nekateri označujejo kot ljubezen. Vsak večer se tu zbirajo vlačuge, ki za nekaj cekinov na noč prodajajo svoje telo. Zjutraj se vrnejo domov in s težko prigaranim denarjem nahranijo svoje otroke, katere so njihovi očetje že davno zapustili. Tega dne ni bilo nič drugače, vsaj ne za večino prebivalcev tega bednega umazanega mesta, ki vsak dan z gnusom hodijo mimo ulice užitkov, zvečer pa se z vesenjem predajajo njenim čarom.

Živela je blizu ulice v brezoblični, temni sobici skupaj s svojima dvema majhnima otrokoma, ki sta vedno lačnih ust prosila za hrano. Če bi jo imela, bi jima jo z veseljem dala, a kaj, ko je bila tako kot ostali, ujeta v začaran krog bede, prostitucije in drog. Dan za dnem je objokovala svojo usodo, dan za dnem je boga prosila odpuščanja, dan za dnem... dokler ni končno prišel dan, ko je bila odrešena vseh zemeljskih muk, bolečine in solza.

Stala je na običajnem mestu in opravljala svojo običajno dolžnost, ki ji je bila pripisana že ob rojstvu. Morda bi bilo drugače, če bi se rodila drugim staršem, v drugem mestu, ob drugačnem času. Blede neonske luči so osvetljevale njeno umazano, brezoblično od sveta prežvečeno telo, ko je stopil k njej in jo nagovoril. V želji, da bi nahranila svoja otroka in sebe mu je sledila, čeprav se ji je na obrazu jasno risal odpor do tega človeka. Že en sam pogled nanj bi človeka oblil z velikimi kapljami slanega mrzlega znoja. Obilna postava, ki se je z njo pod roko zibala proti koncu ulice, je obetala najbolj preverzne seksualne želje, kar jih lahko premore človeški um. Posedel jo je na sovoznikov sedež svojega zguljenega rdečega avta in že sta se odpeljala neznano kam.

Kasneje sem jo videl, kako se je počasi primajala, skoraj priplazila, mimo mene. Po vseh modricah sodeč sta bili za njo dve uri več kot le težkega dela. Takrat bi se lahko odločila in odšla domov, kajti imela je dovolj denarja, da nahrani svoja otroka, vendar pa se je raje zopet naslonila na zid hladne hiše z razbitimi okni in čakala na novo stranko. Noč je bila še dolga...in če bi vedela, da jutra ne bo dočakala bi se verjetno odločila drugače. Sla po dobroti in delu je huda reč, ki te lahko stane življenja. Komaj je stala na svojih majavih pretepenih nogah, ko je do nje prišel pijanec, ki se je s steklenico rdečega vina počasi zibal skozi ulico. Bilo je dokaj očitno, da si izbira nekoga, ki bi znal ugoditi njegovim željam. Ustavil se je, ter jo počasi premeril s svojimi steklenimi očmi, ki so po svoji majhnosti in obliki spominjale na prašičje. Segel je v žep ter ji pomahal s šopom zelenih bankovcev.
Ni ji preostalo drugega, kot, da vzame denar in zadovolji pijančeve zahteve. Počasi se je spustila na krvava kolena ter odpela zadrgo njegovih strganih sivih hlač. Z odporom se je lotila posla, medtem, ko je pijanec pričel prepevati pijanske pesmi polne vina, zadovoljstva in absurda. Minevale so minute a njej se je zdelo, kot da je minila ura. Mirno je prenašala njegovo veselo petje in delala kar ji je bilo naročeno, čeprav je ob tem občutila gnus, kakršnega človeško srce sploh ne more več občutiti. Pijanec je kmalu spil vse vino in v rokah mu je vstala le še prazna steklenica. Razjarjen, saj mu je vendar zmanjkalo žlahkte kapljice, je steklenico dvignil nad glavo ter zamahnil proti njen. Zastokala je ter se zgrudila na prašna tla, kjer je obležala v vsej umazaniji in sranju tega sveta.

Pijanec se je meni nič, tebi nič odmajal naprej po ulici iščoč boljše potešitve, ona pa je hlipajoča še vedno ležala na tleh. Ni imela več moči, da bi se uprla vsem tegobam in lažem tega sveta. Vse kar si je v tistem trenutku sebično želela je bilo, da bi za vedno zaprla oči, da bi zaspala in se nikdar več ne bi zbudila. Ni pomislila na otroka, ki jo vsak dan z upanjem v očeh čakata v prašni sobici. Ni pomislila na to, kako odvisna sta od nje, da je njena smrt hkrati tudi njuna smrt. Vseeno ji je bilo, popolnoma vseeno. Zanjo je bil cel svet le eno veliko kurbišče in vsak, ki ga je srečala, je bil kurba neke druge kurbe. Le ona je bila nikogaršnja kurba, ki so si jo podajali in jo teptali nižje od samega dna. Lepote sveta že dolgo ni videla, saj so ji zahrbtni ljudje iztaknili oči in jih nadomestili z lažnimi. Ko je tako ležala in premišljevala o svoji usodi, so se okoli nje počasi zbrali klateški psi. Iz gobcov so se jim cedili potoki sline, kajti vohali so njeno šibkost in smrt. Pred njo je stopil velik star pes s pohabljenim ušesom in sivim kožuhom, verjetno vodja tropa, takole s tal je izgledal prav zastrašujoče gromozansko in nevarno. Z rožnatim jezikom je obliznil slino s svojega velikanskega gobca ter nekaj časa nepremično zrl vanjo. Trenutki so se vlekli v večnost, dokler ni zatulil in se skupaj s preostalim tropom kot blisk pognal nad svojo žrtev. Ni se upirala, čeprav se je dobro zavedala dogajanja okoli sebe. Raztrgali so jo na tisoče krvavih koscev, nato pa odšli, vsak s svojim delom plena. Eden je za sabo vlekel del njene roke, drugi se je moral zadovoljiti le z jetri, vodja pa je v gobcu nosil celo stegno. Vse kar je ostalo od nje je bila lužica krvi, ki so jo kmalu sprale nežne kaplje jutranjega dežja.

Psi niso bili tisti, ki so jo ubili, le dokončali so delo največjih lažnivcev, morilcev in nevernikov. Ljudi. Ljudje so bili namreč tisti, ki so že davno otopili njen čut za ljubezen. Njihova lažna ljubezen, poniževalne besede, udarci... vse to jo je počasi ubijalo košček za koščkom, dokler ji divji potepuški psi niso prinesli odrešitve, po kateri je tako zelo hrepenela.

Nihče se ni spomnil nanjo, nihče je ni pogrešal. Življenje je teklo dalje. Vse kar je pustila za seboj sta bila deček in deklica, njena otroka, ki sta tistega večera zadnjič poljubila svojo mater v slovo.Je bila res tako sebična??

[dobra zgodba?? niti slučajno, samo praznenje duše...]

Bad romance

2010-01-14T15:41:00.002+01:00

kako hitro se lahko lepa stvar spremeni v slabo...

and I hope I will always be cought in a bad romance...

MjaW^^

2010-01-11T16:17:00.002+01:00

Baje da mačke vedno pristanejo na nogah. Jaz bi tudiiiii!!!

Vsake toliko časa se mi zazdi, da veh mojih tegob nikoli ne bo konec. Le potuhnile so se. Čakajo, da bom spet šibka. Bom kdaj zares močna??

fotka by: me :))

I can see you... so don't hide ;)

2010-01-07T15:37:00.001+01:00

Heh kaj pa naj rečem... that's why I love you... because you are what you are...

Najlepši filing...

2010-01-06T19:16:00.003+01:00

Rečeš: 'Jebi se...' brez slabe vesti...

preprosto me bk :) and that makes me happy :))

Fotka by: Simon Mur
Na fotki: moja preljuba čelada :)

Moje novoletne zaobljube...

2010-01-01T18:28:00.003+01:00

1. ne bom jedla toliko čokolade [na žalost je ta zaobljuba že splavala po vodi... jbg, če ti folk kr ponuja čokolado...]

2. ne bom več toliko kadila [hm... no go bejb... če ti gre 20 cigaret pred polnočjo...auuu]

3. manj bom preklinjala [pizda ne pa ne bom...]

4. shujšala bom...

ah ja... in potem je ura 00:01 in si človek reče: 'Jebeš, na smrtni postli bo dost placa zame in za čokolado...' in si pržgeš čik :)

Nisem piroman...

2009-12-28T16:42:00.004+01:00

... pa bom vseeno požgala svoje sanje, saj me le te ubijajo.
... prižgala bom ogenj ljubezni v svojem srcu.
... zažgala liste z zgodbami in poezijo.

... in se z vsega tega pepela rodila ponovno, kot feniks, brezmadežna in srečna ...

Reka

2009-12-28T12:18:00.000+01:00

Pod sivim mostom teče reka,
je že poslednji sneg skopnel,
cvetlice so že vzcvetele,
ti pa si kot duh odšel.

Zate ni več poti nazaj
kot reka tečeš svojo pot
ne oziraš se v preteklost
odhajaš v poslednji raj.

Boginja sonca

2009-12-12T11:13:00.002+01:00

Zvabila si me
na travnik zelen
kjer z rožo v laseh sva plesali,
nežno prijela si me za roko
in takrat se čas je ustavil,
tiho v travo zeleno sva legli
in prste sva dolge prepletli
v gnezdo ljubezni in sonca
polno vročih poljubov,
žarkov rumenih
in obljub o večnosti.
Srce sva vroče odprli,
ustnice mehke združili
in preden sva se zavedli
druga drugi sva pili
slane kaplje potu
z mehke rožnate kože,
vzdihe delili sva
s pesmijo pojočih trav
in ustvarjali večnost ujeto v trenutek,
en sam sončni žarek.
Luč je bila in lepota,
hrana za dušo,
svetloba
in tvoji lasje,
ki so mi božali lica
in duša
je poletela kot ptica
med oblake
v morje neba
proti soncu,
kjer rajava skupaj
boginji ljubezni
in sonca.

They once said...

2009-12-03T16:52:00.002+01:00

'Ni enega samega človeka, pravzaprav enega samega živega bitja, ki se ne bi vrnilo iz smrti. Dejstvo je, da smo vsi že velikokrat umrli, preden smo prispeli v sedanjo utelesnitev. In tisto, kar imenujemo rojstvo, je samo druga stran smrti, kot ena od dveh strani kovanca, ali kot vrata, ki jih, ko smo zunaj sobe, imenujemo 'vhod', in 'izhod', ko smo v sobi.'

Baroko... I feel you*

2009-11-28T20:25:00.000+01:00

Dnevnik neke bulimije [zadnji zapis]

2009-11-28T11:11:00.002+01:00

Počasi se vračam nazaj med strani svojega dnevnika, v katerega sem preteklo leto izlivala svoje življenje. Z grozo se spominjam dni, ko sem se uničevala in šele sedaj s strahom spoznavam kakšne posledice je imelo vse to za moje telo. Kaj vse sem zamudila!!! Veselje, nasmehe, prijatelje, radost, sonce. Vse to sem zamenjala za boleče obiske kopalnice. Od mojega nekoč preobilnega telesa so ostale le še kosti in koža, dolgi nohti so se spremenili v razcefrane priveske zmrcvarjenih prstov in lasje, ah moji prelepi dolgi kodrasti lasje, so le še slama, ki počasi odpada z moje glave.
Sem to res jaz? se vprašam vsakič, ko v ogledalu zagledam presušenega zombija s temnimi kolobarji pod ugaslimi očmi. Le še senca sem, senca, ki se počasi izgublja v temo. Vsak dan znova se spopadam sama s sabo. Vojna je počasna in boleča. Vsak dan je nova bitka in včasih se zdi, da vse to nima konca. Najraje bi se vdala. Samo prerezala bi si žile ali pa pognala kroglo v glavo, nič ni lažjega kot to. Ampak, bi imelo vse to smisel. Če je smrt konec vsega, zakaj potem živimo. Je smisel življenja smrt...

Je...

Tako kot boj, vsak svoboden vdih, iskren nasmeh. Vse to in še več... vse to je smrt. Minljiv trenutek, ki se za vedno zasidra v naš spomin. vsega je nekoč konec, zapisano je tako. Usoda, ki bo doletela vsakega.

Iskala sem samo sebe in danes se mi je končno zazdelo, da sem stopila na pravo pot. Ne vem kaj me čaka tam daleč za obzorjem, vendar pa čutim, da nekaj veličastnega, nekaj lepega in velikega.

Jaz...

Pot bo dolga, naj se potovanje prične...

Nikoli

2009-11-24T14:33:00.003+01:00

Nikoli mi ne reci, da me ljubiš,
ker vem, da mi boš strla srce.
Nikoli mi ne reci, da me sanjaš,
ker je vse le moja nočna mora.
Ne govori mi, da sem tvoj princ na belem konju,
kajti tvoje besede so gradovi v oblakih,
konj je v resnici osel, jaz pa sem hlapec.

Ljubezen pa še vedno ostaja slepa...

just for you...

2009-11-24T14:33:00.001+01:00

Ko neke noči tiho sanjal boš sam
zazri se v luno, ki se smehlja ti v temi
in takrat se spomni na moje srce,
ki nekje tam za luno le zate bedi.

If a song could get me you

2009-11-24T14:31:00.001+01:00

Po kratkem predahu...

2009-11-24T14:28:00.002+01:00

... se ponovno vračam. Enostavno sem si morala vzeti nekaj časa le zase. Čisto 'malo'... pa saj me nihče ni pogrešal ;)

Torej začenjam znova, upam, da ste se psihično pripravili ... :D

Zbežala bom nekam daleč stran... ali pa se preprosto skrila v hiško...

2009-11-24T14:10:00.003+01:00

Nekoč. Sedaj. Potem.

2009-08-13T07:48:00.000+02:00

Bila je noč in bile so zvezde.
Bilo je življenje in bilo je upanje.
Imela sem vse. Imela sem sebe, tebe in svobodno nebo...

Ostale noči so, zvezde so ugasnile.
Še vedno je življenje a je brez upanja, prazno in žalostno.
Nimam več sebe, tebe in nebesnih širjav.

Ostali so mi le še spomini in ruševine nečesa kar je nekoč bilo...
Si, a nisi moj. Sem, a nisem svoja.
Čigava sem???
Nikogaršnja. Izgubljena, zlomljena, pohabljena

***

Nikogaršnja. Izgubljena, zlomljena,pohabljena
sedaj blodim med ruševinami lepih spominov.
Iščem srce, vsaj košček srca
da bom lahko ponovno čutila.

Hlad v mojih prsih me počasi duši.
Ni ljubezni, prijateljstva, solz, bolečine...
Ničesar ni, je le velika praznina.

***

Ničesar ni, je le velika praznina
in ni poti kamor bi lahko stopila.
Zašla sem na polja samote
in se prepustila glasbi osamljenosti.

10 Things I hate about you

2009-08-12T07:46:00.000+02:00

Sovražim laži, katere si mi nekoč šepetal na uho.
Sovražim vsak pogovor s teboj, ker mi je takrat najbolj lepo.
In sovražim vsak tvoj pogled in to da veš, da mi je hudo.
Sovražim te ker ti je vseeno, ali pa se le pretvarjaš?
Sovražim te, ko jo gledaš in ko se z njo pogovarjaš.
Sovražim tvoje oči, ker vidijo vse moje skrivnosti.
Sovražim to, da se obnašaš, kot da nimaš nobene slabosti.
Najbolj pa te sovražim, ker te ne morem ljubiti
in četudi bi hotela, te ne bi mogla pozabiti...

Moja zlata pandorina skrinjica spominov

2009-06-28T10:04:00.004+02:00

Napisala sem pismo posvečeno tebi.
Sedaj leži v temnem kotu, med pozabljenimi rečmi
in čaka.
Nikoli ga ne boš videl, pravzaprav ne boš vedel
niti tega, da je napisano zate.
Bolečino bom zažgala, spomine pa shranila
v svojo zlato pandorino skrinjico spominov.
To bom zakopala v najtemnejši košček svojega srca
in počakala, da jo načne zob časa.
Čas je, da se pravljica konča in da si duša odpočije
od vsega hudega kar jo je doslej težilo.

Končano je...

Stopila bom na novo pot
in preteklost pustila za seboj.

Čas je...

2009-05-27T13:45:00.002+02:00

spočij si, srce
pozabi hrepenenje
pozabi bolečine
pozabi na oči globoke
ni jih več...

preprosto prenehaj utripati
saj nimaš več za koga biti
zakaj bi mi oteževal življenje
prenehaj...

kajti smisla ni več...

Zgodba v verzih

2009-05-18T19:37:00.000+02:00

Vstanem bolj zgodaj, kot ponavadi.

Pripravim si snežno bel list papirja in svinčnik.

Napišem zgodbo za današnji dan.

To ne bo še ena zgodba o ljubezni.

Ne, ne živim v pravljicah,

nočem princev na belem konju in opevanja neminljive lepote.

Živim tu, v sedanjosti. Kruta je in bedna.

Odložim pisalo, preberem napisano,

da si zapomnem nerimane besede današnjega dne.

Tako, zgodba je napisana, danes sem zmagovalka jaz.

Jutri pa bom začela na novo.

Pismo

2009-05-16T15:20:00.001+02:00

Ne štejem več dni, ki so pretekli od najinega zadnjega snidenja. Tudi noči ne štejem več, saj mi brez tebe minejo vse prehitro, da bi se jih sploh zavedla. Hlad, ki je nekoč težil mojo dušo je izginil. Ničesar ni več. Ničesar, kar bi mi podarila ti. Da, seveda še vedno obstajajo spomini, ki se vedno znova vračajo v dni, ko sva si delili življenje v mojem bornem stanovanju. Seda, ko te ni, vse skupaj izgleda še bolj borno. Zguljeni stoli, odkrušene kopalniške ploščice, umazana posoda v zarjavelem koritu in prazna postelja. Življenje brez tebe je nekako izgubilo pomen. Sprijaznila sem se s tem, da moram vztrajati brez tebe. Nisva si usojeni in včasih se mi zazdi, da se tudi ti zavedaš tega. A vendar vztrajaš. Čakaš me za vsakim vogalom, pripravljena da me napadeš in stisneš v svoj topel strasten objem. Jaz pa se te izogibam. Čeprav včasih izgubim voljo do svetlobe in življenja sem še vedno dovolj močna, da se ubranim tvojih tankih grabežljivih prstov.

Poznam te. Rada bi me imela le zase. Zjutraj bi se mi sladko nasmihala in mi na ušesa šepetala besede bobolnosti, zvečer pa bi me s svojimi mrzlimi rokami potegnila s seboj v temo. Dobro se še spomnim, kako si mi zatrjevala, da sem le tvoja, ti pa le moja. Lagala si mi. Zapeljala si vsakega, ki ti je stal na poti. Sedaj spoznavam kako neumna sem bila, da sem sem ti kar tako predala. In vendar sem te spustila v moje življenje, tega ne morem zanikati. Dopustila sem, da so me ponoči stresali mučni krči in da si podnevi nadzorovala vsak moj korak. Kako naivna sem bila takrat. Sedaj sem te spregledala. Zame nici več nežen glas v moji glavi, postavna ženska z dolgimi medenimi lasmi in strastnimi ustnicami. Tvoji poljubi niso več sladki in odrešujoči kot nekoč, ko si me še trdno držala v pesti.

Lagala bi, če bi trdila, da sem te pozabila. Spomini počasi bledijo, nikoli pa ne bodo do konca umrli, tako, kot ne moreš umreti ti. Večna si, neumrljiva in mogočna a ne popolna. Lahko se te branim, lahko bežim, nikoli pa ne bom mogla dokončno ubežati tvojemu zapeljivemu glasu. Lahko te premagam, ne morem pa te uničiti, tako kot si ti uničila mene. Prepozni je za kesanje. Škoda je storjena in še dolgo bom nosila posledice tvojih zadušljivih objemov. Vendar pa se nisem pripravljena predati, naj bo boj še tako brezupen in brezciljen. Borila se bom so konca.

In naj ves svet ve, da te bom nekoč premagala. Skrila te bom v najtemnejši kot svojih misli, te zaprla v kletko zdravega razuma in ponosno zakorakala v življenje.

Pridi draga moja, pozivam te na poslednji dvoboj. Pripravljena sem na zmago.

Narobe svet

2009-05-09T14:53:00.001+02:00

By: Nika Žilavec (a.k.a. my little sistr)

V narobe svetu
majice cvetijo,
ananasi po mestu se lovijo,
bobi palčke imajo svoj hit,
melona pa kaže rit,
paradižnik pleše tango,
kumara se zaletava v štango,
grisini imajo dieto,
beluši pa izumljajo tableto.
Vse to v narobe svetu se godi,
pridite k nam tudi vi!

<3 ***

2009-05-05T21:15:00.002+02:00

Veselo pesem bom le zate napisala
za angela, ki žalosje pregnal
ustnicam nasmeh je podaril,
dušo svojo in srce mi dal.

Prej le žalostne sem stihe,
polne solz in bolečine,
izlivala na bel papir,
a ko srce moje si dobil
jaz končno našla sem svoj mir.

Kajti, ko zazrem se v tvoje rjave oči,
ki so polne topline in upanja,
vem, da mi uspelo bo
in svet lepši se mi zdi.

Na koncu pa naj ti še povem,
da najraje te imam
in da ljubim te tako močno
kot nikogar nisem še do zdaj.

patetika moje duše...

2009-05-02T13:36:00.002+02:00

Že dolgo nisem napisala ničesar pametnega. Pravzaprav že dolgo nisem niti pomislila na to, da bi kaj napisala. Ne pomnim več, kdaj sem nazadnje v roke vzela enega od mojih na pol polnih zvezkov ter se po njem sprehodila s svončnikom. Pesem, rimo, zgodbo, stavek, piko... niti vejice nisem načečkala!! Saj bi pisala, z velikim veseljem bi enkrat za spremembo rada napisala nekaj pametnega (nekaj, kar bi bilo všeč celo meni) a kaj ko ne morem. Že nekaj časa se počutim kot mokra cunja, iz katere so izželi še zadnje kapljice življenja, nato pa so jo malomarno odvrgli v najbolj teman in prašen kot. Seveda nič od tega ni res, nimam razloga, ki bi opravičeval moje počutje. V bistvu sem dokaj srečna (ne dokaj...zelo sem srečna in zato imam tudi lepe razloge!) Samo počutim se tako... 'totalno izven konteksta'. Nekako ne najdem ničesar, o čemer bi lahko pisala, če pa se mi že porodi kakršna koli ideja (kar je sicer več kot nemogoče) pa ta izpuhti takoj, ko se s svinčnikom dotaknem papirja. Morda pa sem samo utrujena (dejstvo, da sem se osnutke za to objavo spravila pisat ob pol šestih zjutraj govori samo zase. Normalni ljudje takrat še spijo v svojih udobnih, toplih posteljah!)
Zadnji mesec je bil 'malce ubijalski' (določeni dogodki so za nekaj časa dejansko ubili mojo psiho). Lahko se tolažim le s tem, da bo bolje (z leti sicer ne, zagotovo pa bo s tableti!!)

Pa kaj bi jamrala!!!

Življenje je lepo!

Vsaj jaz ga trenutno vidim v lepih barvah.

;)

poti

2009-04-14T15:07:00.001+02:00

Toliko poti vodi do bogastva,
Prijateljev,
Laži,
Prevar,
Resnice,
Radosti,
Hrepenenja,
Znanja,
Spominov...

Vendar še nisem našla poti, po kateri bi prišla do tebe...

nebo...

2009-04-14T15:06:00.000+02:00

Vsakič,
ko se zazrem v nebo vidim tvoje modre oči. Vsakič,
ko zagledam oblak začutim tvoje mehke dlani
in ko zakričim
odmev mi pove,
da te ni...

...da te ni...

2009-04-01T17:48:00.001+02:00

Skrivajo sonce
In ljubezni veselje
Hladni oblaki.

Katy Perry - I am still breathing :)

2009-03-26T15:11:00.000+01:00

I leave the gas on
Walk the allies in the dark
Sleep with candels burning
I leave the door unlocked
I'm weaving a rope and
Running all the red lights
Did I get your attention
Cuz I'm sending all the signs
That the clocking is ticking
And I'll be giving my two weeks
Pick your favorite shade of black
You'd best prepare a speech
Say something funny
Say something sweet
But don't say that you loved me

Cuz I'm still breathing
Though we've been dead for awhile
This sickness has no cure
We're goingdown for sure
Already lost a grip
Best abandon ship
Oh...

Maybe I was too pale
Maybe I was too fat
Maybe you had better
Better luck in the sack
No formal education
And I swore way too much
But I swear you didn't care
Cuz we were in love

So as I write this letter
And shed my last tear
It's all for the better
That we end this year
Let's close this chapter say one last prayer
But don't say that you loved me

Cuz I'm still breathing
Though we've been dead for awhile
This sickness has no cure
We're going down for sure
Already been diagnosed
So let's give up the ghost

Cuz I'm still breathing
Though we've been dead for awhile
This sickness has no cure
We're going down for sure
Already lost a grip
Best abandoned ship
Oh..

Oh I'm still breathing I'm still breathing

Oh...

2009-03-26T15:03:00.003+01:00

Hvala Narcis :)

2009-03-25T10:58:00.002+01:00

Nekako se mi ne zdi realno, da bi odnehala s pisanjem bloga...dejansko sem nekako odvisna od tega...če ga ne obiščem najmanj dvakrat na dan me pričnejo zoprno skeleti prsti...

...ja pa še neumno je, da bi odnehala zaradi trenutka šibkosti...

nevem...bodimo oprimisti...

Pogrešam jih...

2009-03-24T15:46:00.002+01:00

No pofočkana sem bila, se pravi, da je lepo če se odfočkam in pofočkam nekoga drugega...naprimer narcisa...

Začnimo s pogrešanjem, solzami, hrepenenjem in patetiko ter vsemu, kar spada zraven.

1. pogrešam ga in nekako se mi zdi, da ga bom vedno pogrešala. Najlepšega vikenda mojega življenja se pač ne more tako zlahka pozabiti, čeprav je temu sledil najbolj grozen ponedeljek, kar jih je kdaj doživelo človeštvo. Vseeno, hvaležna sem mu za najlepša dva dneva, ko mi je odprl oči in mi pokazal, da na svetu so ljudje, ki me imajo radi tako kot sem. Pogrešala bom njegove objeme, poljube in nasmehe, njegove tople roke in globoke modre oči, njegovo iskrenost, ki ga dela tako posebnega. Pa vseeno, da napišem še kaj optimističnega...da tekli so potoki solz, pečejo me oči, srce se mi trga, vendar raje poslušam rjovenje svobodnega leva, kot pa žalostne pesmi kanarčka v pretesni zlati kletki. Upanje še obstaja...vem da me ima rad kljub vsemu. Morda, nekoč... Pogrešam ga in imam ga rada :) Povejte mi, kaj je lepšega kot to?

2. Pogrešam tri skodelice kave, ki so prejšnje leto krasile mize v Strožiču. Bela kava s smetano, ekspreso in bela kava (s smetano ali brez). Pogrešam tri škatljice cigaret...sedaj sta le dve. Pogrešam vso zajebancijo, smeh, solze, zaupanje... pogrešam naše prijateljstvo.

3. Pogrešam narcisovo blond čupo. Ja barva ni bila niti najmanj všečna ampak bil je nekaj posebnega...kar sicer še vedno je :) Enostavno pogrešam piščančje rumeno barvo :)

4. Pogrešam osnovno šolo...bilo je zabavno in lahkotno.

5. Pogrešam dobre stare čase, ko sem se kot otrok brezskrbno podila naokoli. Nič skrbi, le veselje in smeh :)

6. Pogrešam šoping z narcisom, ki me sicer dejansko spravlja ob pamet!

7. Pogrešam fotošutinge z narcisom...

8. Pogrešam Kiki in dolge pogovore na Brionih

9. Pogrešam Polovškarco, vse njene zmerljivke, kletvice, ključe ki so (hvalabogu) že tolikokrat zgrešili mojo glavo, njen pogled na svet, iskrenost, odprtost in lahkotnost.

10. Pogrešam 31.12.2009...vsak dan bi moral biti tak

11. pogrešam priprave z reprezentanco v mariboru

12. In kaj poleg njega pogrešam najbolj? Svobodo, Kliše, Narcisovo Pevko, ki bi jo tako rada nekoč videla na odru, Zlato ribico, Heddo Gabbler, pesmi, ki jih ni več, rime, ki niso bile nikoli napisane...pogrešam občutek veselja in topline... enostavno pogrešam nasmeh...

Da, veliko stvari pogrešam...ampak bodimo optimisti...upanje obstaja, vredno se je boriti do konca, vredno je živeti, govoriti resnico čeprav je grenka, vredno je biti jaz...

...vesela sem, da sem kar sem...

POGREŠAM VAS VSE!!!!!!

2009-03-23T18:05:00.002+01:00

poslavljam se od bloga...od pisanja na sploh...

ne sprašujte zakaj...

2009-03-23T12:12:00.000+01:00

”It’s not necessarily the amount of time you spend at practice that counts; it’s what you put into the practice.”

- Eric Lindros

2009-03-22T12:11:00.000+01:00

”Goaltending is a normal job, sure. How would you like it in your job if every time you made a small mistake, a red light went on over your desk and 15,000 people stood up and yelled at you.”

- Jacques Plante

2009-03-21T12:10:00.000+01:00

"Hockey is murder on ice."

Jim Murray.

Groza

2009-03-20T12:16:00.000+01:00

Oseba, čustvo, življenje,
ime, stanje, trpljenje,
beseda, ki opiše vse,
ustreza vsakemu,
poznana vsem.

Prežeta, prežvečena, preživeta,
vedno znova občutena.

2009-03-20T12:09:00.000+01:00

"Half the game is mental; the other half is being mental."

Jim McKenny.

2009-03-19T12:08:00.000+01:00

"A puck is a hard rubber disc that hockey players strike when they can't hit one another."

Jimmy Cannon.

Plašč

2009-03-18T12:15:00.002+01:00

Kot plašč so čustva me objela
grela vse dolge noči
brisala solze, grenkobo
me ovijala v svet, ki ga ni.

In ko se sneg stopil je
ko ljubezen je odšla
padel plašč je pod udarci
resničnega sveta.

2009-03-18T10:16:00.000+01:00

"Some people skate to the puck. I skate to where the puck is going to be."

~Wayne Gretzky

2009-03-17T07:06:00.000+01:00

I'm afraid for all those who'll have the bread snatched from their mouths by these machines. What business has science and capitalism got, bringing all these new inventions into the works, before society has produced a generation educated up to using them!

Henrik Ibsen

Zadnja misel

2009-03-16T12:13:00.002+01:00

Kot poslednji prepir
misel obleži v zraku
ni več besed
ni več pogledov
kje je dim cigaret?
Kje smeh, ki zapolni praznino?
Kje je živahen klepet?
Ni tebe, ni mene
kot zadnja misel
obvisim v zraku.

2009-03-16T07:05:00.002+01:00

Marriage! Nothing else demands so much of a man.

Henrik Ibsen

Izgubljena

2009-03-15T09:37:00.001+01:00

Poglej me
dobro si oglej moj obraz
kajti jutri ne bom več Tjaška
preporod sem
in hkrati smrt
brez oblike
barve
velikosti
globine...
(ni me) a vedno sem
ozri se še zadnjič
jutri bom izgubljena

2009-03-15T07:06:00.001+01:00

Home life ceases to be free and beautiful as soon as it is founded on borrowing and debt.

Henrik Ibsen

Sweeeeeeeeeeeeeeet* xD

2009-03-14T11:55:00.000+01:00

Narcis kok so že tole stare fotke?? Takrt si biu še svetu! Matr kko gre cajt hitr!

2009-03-14T07:06:00.000+01:00

It is inexcusable for scientists to torture animals; let them make their experiments on journalists and politicians.

Henrik Ibsen

Dokaz, da Narcis zna slikat...če se potrud

2009-03-13T10:53:00.000+01:00

pa nej še kdo reče, da Narcis ne zna slikat :)

2009-03-13T07:07:00.000+01:00

Look into any man's heart you please, and you will always find, in every one, at least one black spot which he has to keep concealed.

Henrik Ibsen

Pink. Please, don't leave me

2009-03-12T19:48:00.001+01:00

Da da da da, da da da da
Da da da da-da da

I don't know if I can yell any louder
How many time I've kicked you outta here?
Or said something insulting?
da da da da-da
I can be so mean when I wanna be
I am capable of really anything
I can cut you into pieces
But my heart is....broken

Da da da-da da
Please don't leave me
Please don't leave me
I always say how I don't need you
But it's always gonna come right back to this
Please, don't leave me

How did I become so obnoxious?
What is it with you that makes me act like this?
I've never been this nasty
Can't you tell that this is all just a contest?
The one that wins will be the one that hits the hardest
But baby I don't mean it
I mean it, I promise

Da da da-da da
Please don't leave me
Da da da-da da
Please don't leave me
Da da da-da da
I always say how I don't need you
But it's always gonna come right back to this
Please, don't leave me

I forgot to say out loud how beautiful you really are to me
I can't be without, you're my perfect little punching bag
And I need you, I'm sorry.

Da da da da, da da da da
da da da da-da da
Please, please don't leave me

Baby please don't leave me
No, don't leave me
Please don't leave me no no no
You say I don't need you but it's always gonna come right back,
It's gonna come right back to this.
Please, don't leave me.
No.
No, don't leave me
Please don't leave me, oh no no no.
I always say how I don't need you
But it's always gonna come right back to this

Please don't leave me
Please don't leave me

Upanje umre zadnje...

2009-03-12T19:08:00.004+01:00

Dihala bi,
pa ni več kisika,
ki bi me zadovoljil

Ljubila bi,
pa ni princa,
ki srce bi moje osvojil.

Živela bi,
pa ni več volje,
ki bi me vodila.

Upala bi,
pa ni več stvari,
za katero bi živela...

2009-03-12T07:06:00.000+01:00

Do you know what we are those of us who count as pillars of society? We are society's tools, neither more nor less.

Henrik Ibsen

2009-03-11T15:21:00.003+01:00

the good ol' hockey game :)

Men osebno najljubša slika...čeprov je slikan ob totalno napačnmu trenutku...gol sm dobla...damn...

2009-03-11T07:06:00.000+01:00

Do not use that foreign word "ideals." We have that excellent native word "lies."

Henrik Ibsen

a fine frenzy. hope for the hopeless

2009-03-10T07:43:00.000+01:00

stitch in your knitted brow
and you don't know how
you're gonna get it out
crushed under heavy chest
trying to catch your breath
but it always beats you by a step,
all right now

making the best of it
playing the cards you get
you're not alone in this

there's hope for the hopeless
hope for the hopeless
there's hope

cold in a summer breeze
yeah, you're shivering
on your bended knee
still, though your heart is sore
and the heavens pour
like a willow bending with the storm,
you'll make it

running against the wind
playing the cards you get
something is bound to give

there's hope for the hopeless
hope for the hopeless
there's hope

there's hope for the hopeless
hope for the hopeless
there's hope

2009-03-10T07:05:00.000+01:00

Castles in the air - they are so easy to take refuge in. And so easy to build too.

Henrik Ibsen

2009-03-09T07:05:00.000+01:00

A thousand words will not leave so deep an impression as one deed.

Henrik Ibsen