Poslednje pismo

Dragi, dolgo mi že nisi pisal, nisem te videla, ne slišala. Sama sem in ti si sam. Čeprav sva si blizu se mi zdi, kot da sva vsak na svojem planet oddaljena na miljone svetlobnih let. Fizično si morda res daleč, vendar pa jaz vem, da si vedno tu, v mojem srcu, kjer je sobica le zate. Drug drugemu sva ljuba, najbolj draga sva sin a svetu in vendar naju srce nikoli več ne bo združilo v popolno simfonijo ljubezni, ostaja le harmonija hrepenenja, pot ljubezni pa se bo za vekomaj zaprla. Vem kakšna je moja pot. Na tej poti ne bom osamljena, vendar pa bo pot brez tvojih korakov pusta. Ne bom se vračala v spomine zlomljenih objemov in ti kazala bolečih solz. Bolečina in spomini sodijo v preteklost in tam naj tudi ostanejo, kajti moje življenje se mora nadaljevati in pot pred menoj je dolga, polna prihodnosti in zgodb, katere ti bom morda nekoč veselo pripovedovala. Bodi luč in luč mi bo svetila, pa čeprav bom jaz tista, ki bo držala svojo svetilko sreče. Prišla bo sreča, ta nerazumljena deklina, in za vse jo bo dovolj. Le videti jo moramo. Morda se ti vse te besede zdijo napisane z lahkim srcem, vendar dragi moj, oba se zavedava da temu ni tako. Poslovila se bom danes zadnjič od tebe, velikokrat sem se že poslovila a mi srce nikoli ni pustilo oditi. Tvoja pot te kliče. Jo slišiš? Stopi na to pot, ne bodi žalosten in naj te vest ne peče ko me boš zapuščal. Naj bo tvoja pot obsijana s soncem in porasla z dišečimi narcisami. Veseli se in jaz se bom veselila s teboj, kajti ni je večje sreče na svetu, kot deliti veselje. Oblekla bom najlepša oblačila in ti podarila najlepši nasmeh ko boš odhajal, na moji duši pa bodo ležale razvaline vsega kar sva kadarkoli ustvarila. Upaj, drzni si ljubiti in živeti! Težko nama bo, vem, vendar pa za vsakim slabim dnem pride dober in če hočeš videti mavrico potrebuješ dež in sonce. Le sreča in žalost skupaj lahko odigrata popolno simfonijo življenja. In če nama je usoda namenila taki življenji, naj bo tako! Vendar pa si zapomni nekaj, ljubi moj, ko boš odhajal.