Tiho šelestijo mladi listi v pomladnem vetriču. Gibke veje se upogibajo pod močjo zelenih čudes narave. Vse okoli nje se je počasi prebujalo iz svojega dolgega zimskega spanca. Nežno je zaprla oči, še zadnjič, da si do konca zbistri um. Misli so begale po njeni glavi. Naj da preteklosti še eno možnost ali pa naj stopi na pot prihodnosti? Dilema. Kaj pa če bi ostala kar v sladki bolečini Sedanjosti? Da, tako bi bilo najbolje, kajti ta občutek nemoči in slabosti ji je bil najmannj tuj in najbolj iskren. Biti tu brez upanja na prihodnost in spominov na preteklost. Ostati na klopi sredi drevoreda za večno. Poslušati žgolenje ptic in šumenje reke. Tu je bila doma. A kaj bi se zgodilo, ko bi listje odpadlo, ptice pa bi odletele na jug? Bi se jim pridružila in zapustila domačnost sedanjosti, ali pa bi raje počakala na mrzle tuje dni prihodnosti? Karkoli bo naredila, vedno bo le tujec v drugih očeh.
Povej popotnik, kam te nese pot? Kje je tvoj pravi dom? Česa si želi tvoje srce?
0 komentarji:
Objavite komentar