Prejšnjo noč je njena duša dokončno umrla. Stuširala se je, se odela v sladek vonj sivke in oblekla v svoja najlepša oblačila. Čutila je smrt vendar pa nanjo še ni bila pripravljena. Vedela je le eno, če bo umrla, bo umrla lepa, prečudovita, svobodna. Zavedala se je vsakega izdiha, kot da bi bil zadnji katerega bo kadarkoli občutila. Njeno srce je trepetalo, duša pa se je živčno krčila in zvijala. Živčnost. Vedela je, da ni več daleč. Še malo in ura bo odbila deset. Zadnje minute so se vlekle v neskončnost. Pogledovala je na uro,v ogledalo in spet na uro. Še zadnjič je preverila svojo podobo. Skrbno pobrite noge, nalakiranji nohti, rjava srajca, čudovito krilo, uhani, rdeča šminka, zadimljene oči, zlata verižica, dišeč parfum. Da, sedaj je pripravljena.
Ura je odbila deset in ona je z zlomljenim srcem, pod streli ljubezni, podlegla solzam. Smrt.
0 komentarji:
Objavite komentar