the girl who silenced the world

Video, ki smo ga gledali danes, pri uri angleščine. Presenetljivo je, da je video star že 18 let in od takrat do danes se ni spremenilo nič! Še vedno imamo umazano vodo in zrak, vojne žrtve, pohlepne ljudi, otroke brez staršev in strehe nad glavo, izumrlo je veliko živalskih vrst (morda se res ne zdi pretirano veliko, vendar pa vsako živo bitje na tem planetu nekaj šteje in če izgine s površja Zemlje, se ravnovesje v naravi poruši). Žalostno. Resnično. Smo v istem dreku kot osemnajst let nazaj (popravek: smo v še globjem dreku kot takrat). Zakaj nas nikoli ne izuči? Mar bomo res za ceno vsega razkošja in udobja, ki ga premoremo, zastrupili naš planet in posledično izgubili dom? Ljudje se premalo zavedamo vrednosti tega planeta in tako bo ostalo dokler ne bo že prepozno. Ja, vse mine, ampak ali je treba zato stvari še bolj uničevati? Zakaj uničujemo, ko pa ne moremo preprečiti posledic, ki sledijo? Kje je odgovornost? Mar nismo najbolj razvita bitja na našem modro-zelenem biseru? Žalostno, žalostno, žalostno...

Ustvarjamo in ubijamo, govorimo o tem, kako je potrebno počistiti svinarijo in hkrati svinjamo naš planet. Za nas so umazanci pujsi, ki se cej ljubi dan valjajo po blatu, ne zavedamo pa se da mi prav tako živimo v blatu. Dihamo svinjarijo, hodimo po svinjariji, pijemo svinjarijo... in vse to samo zaradi napredka in udobja, kateremu se za nobeno ceno nočemo odreči.

Mislim, da smo kot najvišje razvita bitja na planetu Zemlja (vsaj tako smo oklicali sami sebe), posledično mi odgovorni za vsa ostala živa bitja (rastline in živali!) in naš skupni dom, edinstven planet na katerem se je razvilo življenje. Kdaj bomo končno dojeli, da je čas, da dvignemo svoje riti in vsaj omilimo škodo, ki smo jo prizadejali našemu planetu?? Kaj nam bo denar, ko pa ne bomo imeli kje živeti?