Zakaj se vedno znova zbudim v isto jutro? Vsakič težje vstanem, vsakič malček več zamudim. Prekleta jutra, ko bi se le pričela malček kasneje.
Ne pomnim več dneva, ko bi bila bolj zjebana kot danes. Obdaja me nekakšna čudna mešanica melanholije, jeze, brezdelja, lenobe, spominov in tistega 'boli me kurac' občutka. Tako mi 'maha dol' da se že dela burja. Fizično in psihično totalno na psu, pa še toliko stvari je treba narediti...
I can't, but I will...
Hvala bogu (oziroma ljudem okoli mene) za drobne trenutke sreče, ki kot svetle zvezde na nebu razsvetljujejo moj teman vsakdan. Vsak dan bolj tonem, vsak danj se počutim bolj osamljeno, čeprav nikoli nisem sama.
Najraje bi stopila ven, v ta zasnežen dan, zazrla bi se v nebo in pustila snežinkam, da mi poplesujejo po nosu in licih. In mraz, moj prijatelj, mi bo omrtvičil čute. Nič več bolečine, a tudi nič več ljubezni. Pa kaj mi bo ljubezen, ko pa je nimam s kom deliti? Morda sem za to kriva sama. Pač nisem opravljiva prasica in ja znam biti ljubosumna, zelo ljubosumna, pa se zadržujem. Posesivnost nikoli ni rešitev...
... in svet je blato... je nekoč napisal nekdo (pa sem že pozabila kdo... striček Byron perhaps??)
Naj zaključim z mislijo moje dobre prijateljice:
'Sj vem, da je brezveze. Sam js osebno mam povn kurac tega, da se matraš za določene stvari, dobiš pa prst v rit, nekaterim pa nč ni treba nikol, pa jim je vse prnešeno k riti.'
jbg... that's life...
0 komentarji:
Objavite komentar