Tistega dne so, kot ponavadi, mimo mene stopali težki koraki osamljenih ljudi. Čeprav hitro, je use potekalo po nekakšnem ustaljenem ritmu življenja. Ljudje so prihajali in odhajali, plačevali in stokali. Zares, kako nizko se je pripravljen spustiti človek, le da bi se za trenutek čutil ljubljenega. Ljubljenega? Kaj pomeni biti ljubljen? Ali ljubiti? V tej ulici ni ljubezni, to ni ulica v kateri bi si želeli živeti ali umreti. Tu vladata žalost in beda prepojena z bojem za golo preživetje. To je ulica ljudi, ki hrepenijo po mesenih užitkih katere nekateri označujejo kot ljubezen. Vsak večer se tu zbirajo vlačuge, ki za nekaj cekinov na noč prodajajo svoje telo. Zjutraj se vrnejo domov in s težko prigaranim denarjem nahranijo svoje otroke, katere so njihovi očetje že davno zapustili. Tega dne ni bilo nič drugače, vsaj ne za večino prebivalcev tega bednega umazanega mesta, ki vsak dan z gnusom hodijo mimo ulice užitkov, zvečer pa se z vesenjem predajajo njenim čarom.
Živela je blizu ulice v brezoblični, temni sobici skupaj s svojima dvema majhnima otrokoma, ki sta vedno lačnih ust prosila za hrano. Če bi jo imela, bi jima jo z veseljem dala, a kaj, ko je bila tako kot ostali, ujeta v začaran krog bede, prostitucije in drog. Dan za dnem je objokovala svojo usodo, dan za dnem je boga prosila odpuščanja, dan za dnem... dokler ni končno prišel dan, ko je bila odrešena vseh zemeljskih muk, bolečine in solza.
Stala je na običajnem mestu in opravljala svojo običajno dolžnost, ki ji je bila pripisana že ob rojstvu. Morda bi bilo drugače, če bi se rodila drugim staršem, v drugem mestu, ob drugačnem času. Blede neonske luči so osvetljevale njeno umazano, brezoblično od sveta prežvečeno telo, ko je stopil k njej in jo nagovoril. V želji, da bi nahranila svoja otroka in sebe mu je sledila, čeprav se ji je na obrazu jasno risal odpor do tega človeka. Že en sam pogled nanj bi človeka oblil z velikimi kapljami slanega mrzlega znoja. Obilna postava, ki se je z njo pod roko zibala proti koncu ulice, je obetala najbolj preverzne seksualne želje, kar jih lahko premore človeški um. Posedel jo je na sovoznikov sedež svojega zguljenega rdečega avta in že sta se odpeljala neznano kam.
Kasneje sem jo videl, kako se je počasi primajala, skoraj priplazila, mimo mene. Po vseh modricah sodeč sta bili za njo dve uri več kot le težkega dela. Takrat bi se lahko odločila in odšla domov, kajti imela je dovolj denarja, da nahrani svoja otroka, vendar pa se je raje zopet naslonila na zid hladne hiše z razbitimi okni in čakala na novo stranko. Noč je bila še dolga...in če bi vedela, da jutra ne bo dočakala bi se verjetno odločila drugače. Sla po dobroti in delu je huda reč, ki te lahko stane življenja. Komaj je stala na svojih majavih pretepenih nogah, ko je do nje prišel pijanec, ki se je s steklenico rdečega vina počasi zibal skozi ulico. Bilo je dokaj očitno, da si izbira nekoga, ki bi znal ugoditi njegovim željam. Ustavil se je, ter jo počasi premeril s svojimi steklenimi očmi, ki so po svoji majhnosti in obliki spominjale na prašičje. Segel je v žep ter ji pomahal s šopom zelenih bankovcev.
Ni ji preostalo drugega, kot, da vzame denar in zadovolji pijančeve zahteve. Počasi se je spustila na krvava kolena ter odpela zadrgo njegovih strganih sivih hlač. Z odporom se je lotila posla, medtem, ko je pijanec pričel prepevati pijanske pesmi polne vina, zadovoljstva in absurda. Minevale so minute a njej se je zdelo, kot da je minila ura. Mirno je prenašala njegovo veselo petje in delala kar ji je bilo naročeno, čeprav je ob tem občutila gnus, kakršnega človeško srce sploh ne more več občutiti. Pijanec je kmalu spil vse vino in v rokah mu je vstala le še prazna steklenica. Razjarjen, saj mu je vendar zmanjkalo žlahkte kapljice, je steklenico dvignil nad glavo ter zamahnil proti njen. Zastokala je ter se zgrudila na prašna tla, kjer je obležala v vsej umazaniji in sranju tega sveta.
Pijanec se je meni nič, tebi nič odmajal naprej po ulici iščoč boljše potešitve, ona pa je hlipajoča še vedno ležala na tleh. Ni imela več moči, da bi se uprla vsem tegobam in lažem tega sveta. Vse kar si je v tistem trenutku sebično želela je bilo, da bi za vedno zaprla oči, da bi zaspala in se nikdar več ne bi zbudila. Ni pomislila na otroka, ki jo vsak dan z upanjem v očeh čakata v prašni sobici. Ni pomislila na to, kako odvisna sta od nje, da je njena smrt hkrati tudi njuna smrt. Vseeno ji je bilo, popolnoma vseeno. Zanjo je bil cel svet le eno veliko kurbišče in vsak, ki ga je srečala, je bil kurba neke druge kurbe. Le ona je bila nikogaršnja kurba, ki so si jo podajali in jo teptali nižje od samega dna. Lepote sveta že dolgo ni videla, saj so ji zahrbtni ljudje iztaknili oči in jih nadomestili z lažnimi. Ko je tako ležala in premišljevala o svoji usodi, so se okoli nje počasi zbrali klateški psi. Iz gobcov so se jim cedili potoki sline, kajti vohali so njeno šibkost in smrt. Pred njo je stopil velik star pes s pohabljenim ušesom in sivim kožuhom, verjetno vodja tropa, takole s tal je izgledal prav zastrašujoče gromozansko in nevarno. Z rožnatim jezikom je obliznil slino s svojega velikanskega gobca ter nekaj časa nepremično zrl vanjo. Trenutki so se vlekli v večnost, dokler ni zatulil in se skupaj s preostalim tropom kot blisk pognal nad svojo žrtev. Ni se upirala, čeprav se je dobro zavedala dogajanja okoli sebe. Raztrgali so jo na tisoče krvavih koscev, nato pa odšli, vsak s svojim delom plena. Eden je za sabo vlekel del njene roke, drugi se je moral zadovoljiti le z jetri, vodja pa je v gobcu nosil celo stegno. Vse kar je ostalo od nje je bila lužica krvi, ki so jo kmalu sprale nežne kaplje jutranjega dežja.
Psi niso bili tisti, ki so jo ubili, le dokončali so delo največjih lažnivcev, morilcev in nevernikov. Ljudi. Ljudje so bili namreč tisti, ki so že davno otopili njen čut za ljubezen. Njihova lažna ljubezen, poniževalne besede, udarci... vse to jo je počasi ubijalo košček za koščkom, dokler ji divji potepuški psi niso prinesli odrešitve, po kateri je tako zelo hrepenela.
Nihče se ni spomnil nanjo, nihče je ni pogrešal. Življenje je teklo dalje. Vse kar je pustila za seboj sta bila deček in deklica, njena otroka, ki sta tistega večera zadnjič poljubila svojo mater v slovo.Je bila res tako sebična??
[dobra zgodba?? niti slučajno, samo praznenje duše...]
0 komentarji:
Objavite komentar