V glavi mi razbija na tisoče kladiv. Niti misliti ne morem več. Funkcioniram lahko le še toliko, da držim steklenico piva in jo od časa do časa prislonim h svojim razpokanim ustnicam. Kaj je lepšega kot trenutek, ko se moje ustnice s steklenico zlijejo v strasten poljub in mi po grlu steče grenka hmeljeva tekočina?? Pijača bogov je to, in pijača od bogov pozabljenih izmečkov sodobne civilizacije. Pravzaprav niti ne vem kdaj sem postal tak pijanec, niti se ne spominjam kaj je bil vzrok za utopitev bolečine v alkoholu. Pa je to sploh pomembno? Vam gotovo ne, ki vsak dan z dvignjeno glavo hodite mimo mene. Ponosni ste, vsaj tako mislite, v resnici pa ste arogantni in sebični in jaz, ki vas sedaj obsojam, sem vam bil nekoč enak. Človek na položaju v beli srajci in črni kravati, z vzvišeno dolgočasnim pogledom na svet. In kaj sem sedaj??
Tudi mi smo ljudje, čeprav drugačni od vas vsevednežev. Pozabil nas je bog, prezirate nas vi, plemeniti ljudje, a ulica nas je sprejela. Otroci ulice smo, ali bolje rečeno, kralji ulice. Obubožani vendar svobodni. Medtem, ko se vi omejujete s štirimi stenami je nal meja le nebo. Pa vendar, svobodni ali ne, življenje tepe vsakega.
Konec koncev smo ljudje...
0 komentarji:
Objavite komentar