Nisem piroman...

... pa bom vseeno požgala svoje sanje, saj me le te ubijajo.
... prižgala bom ogenj ljubezni v svojem srcu.
... zažgala liste z zgodbami in poezijo.

... in se z vsega tega pepela rodila ponovno, kot feniks, brezmadežna in srečna ...

Reka

Pod sivim mostom teče reka,
je že poslednji sneg skopnel,
cvetlice so že vzcvetele,
ti pa si kot duh odšel.

Zate ni več poti nazaj
kot reka tečeš svojo pot
ne oziraš se v preteklost
odhajaš v poslednji raj.

Boginja sonca

Zvabila si me
na travnik zelen
kjer z rožo v laseh sva plesali,
nežno prijela si me za roko
in takrat se čas je ustavil,
tiho v travo zeleno sva legli
in prste sva dolge prepletli
v gnezdo ljubezni in sonca
polno vročih poljubov,
žarkov rumenih
in obljub o večnosti.
Srce sva vroče odprli,
ustnice mehke združili
in preden sva se zavedli
druga drugi sva pili
slane kaplje potu
z mehke rožnate kože,
vzdihe delili sva
s pesmijo pojočih trav
in ustvarjali večnost ujeto v trenutek,
en sam sončni žarek.
Luč je bila in lepota,
hrana za dušo,
svetloba
in tvoji lasje,
ki so mi božali lica
in duša
je poletela kot ptica
med oblake
v morje neba
proti soncu,
kjer rajava skupaj
boginji ljubezni
in sonca.

They once said...

'Ni enega samega človeka, pravzaprav enega samega živega bitja, ki se ne bi vrnilo iz smrti. Dejstvo je, da smo vsi že velikokrat umrli, preden smo prispeli v sedanjo utelesnitev. In tisto, kar imenujemo rojstvo, je samo druga stran smrti, kot ena od dveh strani kovanca, ali kot vrata, ki jih, ko smo zunaj sobe, imenujemo 'vhod', in 'izhod', ko smo v sobi.'