Moja zlata pandorina skrinjica spominov

Napisala sem pismo posvečeno tebi.
Sedaj leži v temnem kotu, med pozabljenimi rečmi
in čaka.
Nikoli ga ne boš videl, pravzaprav ne boš vedel
niti tega, da je napisano zate.
Bolečino bom zažgala, spomine pa shranila
v svojo zlato pandorino skrinjico spominov.
To bom zakopala v najtemnejši košček svojega srca
in počakala, da jo načne zob časa.
Čas je, da se pravljica konča in da si duša odpočije
od vsega hudega kar jo je doslej težilo.

Končano je...

Stopila bom na novo pot
in preteklost pustila za seboj.

Čas je...