spočij si, srce
pozabi hrepenenje
pozabi bolečine
pozabi na oči globoke
ni jih več...

preprosto prenehaj utripati
saj nimaš več za koga biti
zakaj bi mi oteževal življenje
prenehaj...

kajti smisla ni več...

Zgodba v verzih

Vstanem bolj zgodaj, kot ponavadi.

Pripravim si snežno bel list papirja in svinčnik.

Napišem zgodbo za današnji dan.

To ne bo še ena zgodba o ljubezni.

Ne, ne živim v pravljicah,

nočem princev na belem konju in opevanja neminljive lepote.

Živim tu, v sedanjosti. Kruta je in bedna.

Odložim pisalo, preberem napisano,

da si zapomnem nerimane besede današnjega dne.

Tako, zgodba je napisana, danes sem zmagovalka jaz.

Jutri pa bom začela na novo.

Pismo

Ne štejem več dni, ki so pretekli od najinega zadnjega snidenja. Tudi noči ne štejem več, saj mi brez tebe minejo vse prehitro, da bi se jih sploh zavedla. Hlad, ki je nekoč težil mojo dušo je izginil. Ničesar ni več. Ničesar, kar bi mi podarila ti. Da, seveda še vedno obstajajo spomini, ki se vedno znova vračajo v dni, ko sva si delili življenje v mojem bornem stanovanju. Seda, ko te ni, vse skupaj izgleda še bolj borno. Zguljeni stoli, odkrušene kopalniške ploščice, umazana posoda v zarjavelem koritu in prazna postelja. Življenje brez tebe je nekako izgubilo pomen. Sprijaznila sem se s tem, da moram vztrajati brez tebe. Nisva si usojeni in včasih se mi zazdi, da se tudi ti zavedaš tega. A vendar vztrajaš. Čakaš me za vsakim vogalom, pripravljena da me napadeš in stisneš v svoj topel strasten objem. Jaz pa se te izogibam. Čeprav včasih izgubim voljo do svetlobe in življenja sem še vedno dovolj močna, da se ubranim tvojih tankih grabežljivih prstov.

Poznam te. Rada bi me imela le zase. Zjutraj bi se mi sladko nasmihala in mi na ušesa šepetala besede bobolnosti, zvečer pa bi me s svojimi mrzlimi rokami potegnila s seboj v temo. Dobro se še spomnim, kako si mi zatrjevala, da sem le tvoja, ti pa le moja. Lagala si mi. Zapeljala si vsakega, ki ti je stal na poti. Sedaj spoznavam kako neumna sem bila, da sem sem ti kar tako predala. In vendar sem te spustila v moje življenje, tega ne morem zanikati. Dopustila sem, da so me ponoči stresali mučni krči in da si podnevi nadzorovala vsak moj korak. Kako naivna sem bila takrat. Sedaj sem te spregledala. Zame nici več nežen glas v moji glavi, postavna ženska z dolgimi medenimi lasmi in strastnimi ustnicami. Tvoji poljubi niso več sladki in odrešujoči kot nekoč, ko si me še trdno držala v pesti.

Lagala bi, če bi trdila, da sem te pozabila. Spomini počasi bledijo, nikoli pa ne bodo do konca umrli, tako, kot ne moreš umreti ti. Večna si, neumrljiva in mogočna a ne popolna. Lahko se te branim, lahko bežim, nikoli pa ne bom mogla dokončno ubežati tvojemu zapeljivemu glasu. Lahko te premagam, ne morem pa te uničiti, tako kot si ti uničila mene. Prepozni je za kesanje. Škoda je storjena in še dolgo bom nosila posledice tvojih zadušljivih objemov. Vendar pa se nisem pripravljena predati, naj bo boj še tako brezupen in brezciljen. Borila se bom so konca.

In naj ves svet ve, da te bom nekoč premagala. Skrila te bom v najtemnejši kot svojih misli, te zaprla v kletko zdravega razuma in ponosno zakorakala v življenje.

Pridi draga moja, pozivam te na poslednji dvoboj. Pripravljena sem na zmago.

Narobe svet

By: Nika Žilavec (a.k.a. my little sistr)

V narobe svetu
majice cvetijo,
ananasi po mestu se lovijo,
bobi palčke imajo svoj hit,
melona pa kaže rit,
paradižnik pleše tango,
kumara se zaletava v štango,
grisini imajo dieto,
beluši pa izumljajo tableto.
Vse to v narobe svetu se godi,
pridite k nam tudi vi!

<3 ***

Veselo pesem bom le zate napisala
za angela, ki žalosje pregnal
ustnicam nasmeh je podaril,
dušo svojo in srce mi dal.

Prej le žalostne sem stihe,
polne solz in bolečine,
izlivala na bel papir,
a ko srce moje si dobil
jaz končno našla sem svoj mir.

Kajti, ko zazrem se v tvoje rjave oči,
ki so polne topline in upanja,
vem, da mi uspelo bo
in svet lepši se mi zdi.

Na koncu pa naj ti še povem,
da najraje te imam
in da ljubim te tako močno
kot nikogar nisem še do zdaj.

patetika moje duše...

Že dolgo nisem napisala ničesar pametnega. Pravzaprav že dolgo nisem niti pomislila na to, da bi kaj napisala. Ne pomnim več, kdaj sem nazadnje v roke vzela enega od mojih na pol polnih zvezkov ter se po njem sprehodila s svončnikom. Pesem, rimo, zgodbo, stavek, piko... niti vejice nisem načečkala!! Saj bi pisala, z velikim veseljem bi enkrat za spremembo rada napisala nekaj pametnega (nekaj, kar bi bilo všeč celo meni) a kaj ko ne morem. Že nekaj časa se počutim kot mokra cunja, iz katere so izželi še zadnje kapljice življenja, nato pa so jo malomarno odvrgli v najbolj teman in prašen kot. Seveda nič od tega ni res, nimam razloga, ki bi opravičeval moje počutje. V bistvu sem dokaj srečna (ne dokaj...zelo sem srečna in zato imam tudi lepe razloge!) Samo počutim se tako... 'totalno izven konteksta'. Nekako ne najdem ničesar, o čemer bi lahko pisala, če pa se mi že porodi kakršna koli ideja (kar je sicer več kot nemogoče) pa ta izpuhti takoj, ko se s svinčnikom dotaknem papirja. Morda pa sem samo utrujena (dejstvo, da sem se osnutke za to objavo spravila pisat ob pol šestih zjutraj govori samo zase. Normalni ljudje takrat še spijo v svojih udobnih, toplih posteljah!)
Zadnji mesec je bil 'malce ubijalski' (določeni dogodki so za nekaj časa dejansko ubili mojo psiho). Lahko se tolažim le s tem, da bo bolje (z leti sicer ne, zagotovo pa bo s tableti!!)

Pa kaj bi jamrala!!!

Življenje je lepo!

Vsaj jaz ga trenutno vidim v lepih barvah.

;)