patetika moje duše...

Že dolgo nisem napisala ničesar pametnega. Pravzaprav že dolgo nisem niti pomislila na to, da bi kaj napisala. Ne pomnim več, kdaj sem nazadnje v roke vzela enega od mojih na pol polnih zvezkov ter se po njem sprehodila s svončnikom. Pesem, rimo, zgodbo, stavek, piko... niti vejice nisem načečkala!! Saj bi pisala, z velikim veseljem bi enkrat za spremembo rada napisala nekaj pametnega (nekaj, kar bi bilo všeč celo meni) a kaj ko ne morem. Že nekaj časa se počutim kot mokra cunja, iz katere so izželi še zadnje kapljice življenja, nato pa so jo malomarno odvrgli v najbolj teman in prašen kot. Seveda nič od tega ni res, nimam razloga, ki bi opravičeval moje počutje. V bistvu sem dokaj srečna (ne dokaj...zelo sem srečna in zato imam tudi lepe razloge!) Samo počutim se tako... 'totalno izven konteksta'. Nekako ne najdem ničesar, o čemer bi lahko pisala, če pa se mi že porodi kakršna koli ideja (kar je sicer več kot nemogoče) pa ta izpuhti takoj, ko se s svinčnikom dotaknem papirja. Morda pa sem samo utrujena (dejstvo, da sem se osnutke za to objavo spravila pisat ob pol šestih zjutraj govori samo zase. Normalni ljudje takrat še spijo v svojih udobnih, toplih posteljah!)
Zadnji mesec je bil 'malce ubijalski' (določeni dogodki so za nekaj časa dejansko ubili mojo psiho). Lahko se tolažim le s tem, da bo bolje (z leti sicer ne, zagotovo pa bo s tableti!!)

Pa kaj bi jamrala!!!

Življenje je lepo!

Vsaj jaz ga trenutno vidim v lepih barvah.

;)