'Ni enega samega človeka, pravzaprav enega samega živega bitja, ki se ne bi vrnilo iz smrti. Dejstvo je, da smo vsi že velikokrat umrli, preden smo prispeli v sedanjo utelesnitev. In tisto, kar imenujemo rojstvo, je samo druga stran smrti, kot ena od dveh strani kovanca, ali kot vrata, ki jih, ko smo zunaj sobe, imenujemo 'vhod', in 'izhod', ko smo v sobi.'
Počasi se vračam nazaj med strani svojega dnevnika, v katerega sem preteklo leto izlivala svoje življenje. Z grozo se spominjam dni, ko sem se uničevala in šele sedaj s strahom spoznavam kakšne posledice je imelo vse to za moje telo. Kaj vse sem zamudila!!! Veselje, nasmehe, prijatelje, radost, sonce. Vse to sem zamenjala za boleče obiske kopalnice. Od mojega nekoč preobilnega telesa so ostale le še kosti in koža, dolgi nohti so se spremenili v razcefrane priveske zmrcvarjenih prstov in lasje, ah moji prelepi dolgi kodrasti lasje, so le še slama, ki počasi odpada z moje glave.
Sem to res jaz? se vprašam vsakič, ko v ogledalu zagledam presušenega zombija s temnimi kolobarji pod ugaslimi očmi. Le še senca sem, senca, ki se počasi izgublja v temo. Vsak dan znova se spopadam sama s sabo. Vojna je počasna in boleča. Vsak dan je nova bitka in včasih se zdi, da vse to nima konca. Najraje bi se vdala. Samo prerezala bi si žile ali pa pognala kroglo v glavo, nič ni lažjega kot to. Ampak, bi imelo vse to smisel. Če je smrt konec vsega, zakaj potem živimo. Je smisel življenja smrt...
Je...
Tako kot boj, vsak svoboden vdih, iskren nasmeh. Vse to in še več... vse to je smrt. Minljiv trenutek, ki se za vedno zasidra v naš spomin. vsega je nekoč konec, zapisano je tako. Usoda, ki bo doletela vsakega.
Iskala sem samo sebe in danes se mi je končno zazdelo, da sem stopila na pravo pot. Ne vem kaj me čaka tam daleč za obzorjem, vendar pa čutim, da nekaj veličastnega, nekaj lepega in velikega.
Jaz...
Pot bo dolga, naj se potovanje prične...
Nikoli mi ne reci, da me ljubiš,
ker vem, da mi boš strla srce.
Nikoli mi ne reci, da me sanjaš,
ker je vse le moja nočna mora.
Ne govori mi, da sem tvoj princ na belem konju,
kajti tvoje besede so gradovi v oblakih,
konj je v resnici osel, jaz pa sem hlapec.
Ljubezen pa še vedno ostaja slepa...
Ko neke noči tiho sanjal boš sam
zazri se v luno, ki se smehlja ti v temi
in takrat se spomni na moje srce,
ki nekje tam za luno le zate bedi.
... se ponovno vračam. Enostavno sem si morala vzeti nekaj časa le zase. Čisto 'malo'... pa saj me nihče ni pogrešal ;)
Torej začenjam znova, upam, da ste se psihično pripravili ... :D
Bila je noč in bile so zvezde.
Bilo je življenje in bilo je upanje.
Imela sem vse. Imela sem sebe, tebe in svobodno nebo...
Ostale noči so, zvezde so ugasnile.
Še vedno je življenje a je brez upanja, prazno in žalostno.
Nimam več sebe, tebe in nebesnih širjav.
Ostali so mi le še spomini in ruševine nečesa kar je nekoč bilo...
Si, a nisi moj. Sem, a nisem svoja.
Čigava sem???
Nikogaršnja. Izgubljena, zlomljena, pohabljena
***
Nikogaršnja. Izgubljena, zlomljena,pohabljena
sedaj blodim med ruševinami lepih spominov.
Iščem srce, vsaj košček srca
da bom lahko ponovno čutila.
Hlad v mojih prsih me počasi duši.
Ni ljubezni, prijateljstva, solz, bolečine...
Ničesar ni, je le velika praznina.
***
Ničesar ni, je le velika praznina
in ni poti kamor bi lahko stopila.
Zašla sem na polja samote
in se prepustila glasbi osamljenosti.
Sovražim laži, katere si mi nekoč šepetal na uho.
Sovražim vsak pogovor s teboj, ker mi je takrat najbolj lepo.
In sovražim vsak tvoj pogled in to da veš, da mi je hudo.
Sovražim te ker ti je vseeno, ali pa se le pretvarjaš?
Sovražim te, ko jo gledaš in ko se z njo pogovarjaš.
Sovražim tvoje oči, ker vidijo vse moje skrivnosti.
Sovražim to, da se obnašaš, kot da nimaš nobene slabosti.
Najbolj pa te sovražim, ker te ne morem ljubiti
in četudi bi hotela, te ne bi mogla pozabiti...
Napisala sem pismo posvečeno tebi.
Sedaj leži v temnem kotu, med pozabljenimi rečmi
in čaka.
Nikoli ga ne boš videl, pravzaprav ne boš vedel
niti tega, da je napisano zate.
Bolečino bom zažgala, spomine pa shranila
v svojo zlato pandorino skrinjico spominov.
To bom zakopala v najtemnejši košček svojega srca
in počakala, da jo načne zob časa.
Čas je, da se pravljica konča in da si duša odpočije
od vsega hudega kar jo je doslej težilo.
Končano je...
Stopila bom na novo pot
in preteklost pustila za seboj.
Čas je...
spočij si, srce
pozabi hrepenenje
pozabi bolečine
pozabi na oči globoke
ni jih več...
preprosto prenehaj utripati
saj nimaš več za koga biti
zakaj bi mi oteževal življenje
prenehaj...
kajti smisla ni več...
Vstanem bolj zgodaj, kot ponavadi.
Pripravim si snežno bel list papirja in svinčnik.
Napišem zgodbo za današnji dan.
To ne bo še ena zgodba o ljubezni.
Ne, ne živim v pravljicah,
nočem princev na belem konju in opevanja neminljive lepote.
Živim tu, v sedanjosti. Kruta je in bedna.
Odložim pisalo, preberem napisano,
da si zapomnem nerimane besede današnjega dne.
Tako, zgodba je napisana, danes sem zmagovalka jaz.
Jutri pa bom začela na novo.
