Ne štejem več dni, ki so pretekli od najinega zadnjega snidenja. Tudi noči ne štejem več, saj mi brez tebe minejo vse prehitro, da bi se jih sploh zavedla. Hlad, ki je nekoč težil mojo dušo je izginil. Ničesar ni več. Ničesar, kar bi mi podarila ti. Da, seveda še vedno obstajajo spomini, ki se vedno znova vračajo v dni, ko sva si delili življenje v mojem bornem stanovanju. Seda, ko te ni, vse skupaj izgleda še bolj borno. Zguljeni stoli, odkrušene kopalniške ploščice, umazana posoda v zarjavelem koritu in prazna postelja. Življenje brez tebe je nekako izgubilo pomen. Sprijaznila sem se s tem, da moram vztrajati brez tebe. Nisva si usojeni in včasih se mi zazdi, da se tudi ti zavedaš tega. A vendar vztrajaš. Čakaš me za vsakim vogalom, pripravljena da me napadeš in stisneš v svoj topel strasten objem. Jaz pa se te izogibam. Čeprav včasih izgubim voljo do svetlobe in življenja sem še vedno dovolj močna, da se ubranim tvojih tankih grabežljivih prstov.
Poznam te. Rada bi me imela le zase. Zjutraj bi se mi sladko nasmihala in mi na ušesa šepetala besede bobolnosti, zvečer pa bi me s svojimi mrzlimi rokami potegnila s seboj v temo. Dobro se še spomnim, kako si mi zatrjevala, da sem le tvoja, ti pa le moja. Lagala si mi. Zapeljala si vsakega, ki ti je stal na poti. Sedaj spoznavam kako neumna sem bila, da sem sem ti kar tako predala. In vendar sem te spustila v moje življenje, tega ne morem zanikati. Dopustila sem, da so me ponoči stresali mučni krči in da si podnevi nadzorovala vsak moj korak. Kako naivna sem bila takrat. Sedaj sem te spregledala. Zame nici več nežen glas v moji glavi, postavna ženska z dolgimi medenimi lasmi in strastnimi ustnicami. Tvoji poljubi niso več sladki in odrešujoči kot nekoč, ko si me še trdno držala v pesti.
Lagala bi, če bi trdila, da sem te pozabila. Spomini počasi bledijo, nikoli pa ne bodo do konca umrli, tako, kot ne moreš umreti ti. Večna si, neumrljiva in mogočna a ne popolna. Lahko se te branim, lahko bežim, nikoli pa ne bom mogla dokončno ubežati tvojemu zapeljivemu glasu. Lahko te premagam, ne morem pa te uničiti, tako kot si ti uničila mene. Prepozni je za kesanje. Škoda je storjena in še dolgo bom nosila posledice tvojih zadušljivih objemov. Vendar pa se nisem pripravljena predati, naj bo boj še tako brezupen in brezciljen. Borila se bom so konca.
In naj ves svet ve, da te bom nekoč premagala. Skrila te bom v najtemnejši kot svojih misli, te zaprla v kletko zdravega razuma in ponosno zakorakala v življenje.
Pridi draga moja, pozivam te na poslednji dvoboj. Pripravljena sem na zmago.
